Jožefa Bojanc, s. Krizina, je bila rojena 14. Maja 1885 v Zburah pri Šmarjeških Toplicah v Sloveniji. Krščena je bila istega dne v župnijski cerkvi v Šmarjeti. Starši Mihael in Marija, rojena Bizjak, so imeli pet hčera in sina, ki je umrl v šestem letu starosti. Jožefa je bila rojena kot drugi otrok.

Oče je leta 1891 odšel na delo v Ameriko, vendar se je čez čas izgubila vsaka sled za njim. Mati je tako ostala sama z majhnimi otroki in je kmetovala, da jih je preživljala. Bila je zelo pobožna žena, moč je dobivala pri vsakdanji maši in obhajilu. Prizadevala si je, da bi otroke vzgojila v zdravem krščanskem duhu. Po zgodnji smrti sina je hčerke zaupala posebnemu varstvu Device Marije; pred njenim oltarjem je pogosto molila.

Zaradi družinskih razmer je Jožefa ostala na domu do 36. leta, da bi lahko pomagala materi in sestram. Pri teh letih se je spoznala s sestrami Družbe hčera Božje ljubezni, ki so v Sloveniji zbirale pomoč za vzgojne in školske zavode v Bosni in Hercegovini. Jožefa je tedaj začutila močan notranji klic in željo, da bi se posvetila Bogu v redovniškem življenju. Odločila se je za ta korak in odšla v samostan v Sarajevo. Kako leto pozneje je šla za njo tudi mlajša sestra Angela, ki je dobila redovno ime s. Alfonza.

Jožefa je bila sprejeta v družbo 28. decembra 1921. Odlikovala se je v posebnih sposobnostih, ki jih je prinesla iz domače družine, na poseben način pokorščino ter odprte oči in srce za bližnjega. S takim odnosom do bližnjega in z odpovedjo sebi je vstopila v noviciat 27. junija 1922 in dobila ime sestra Marija Krizina. Začasne obljube je naredila 28. junija 1923, večne pa tri leta pozneje, 5. avgusta 1926.

Sestra Krizina je dve obdobji svojega redovnega življenja preživela na Palah ter v drugih redovnih skupnostih v Bosni, zlasti v krajih, od koder so sestre s kmečkimi pridelki gmotno oskrbovale šole in internate svoje družbe. Na Palah je skrbela za živino, opravljala druga kmečka in hišna dela ter delala v pralnici. Sestra Ljiljana o njej pove: »Bila je tiha, zbrana in pobožna sestra, marljiva kot čebela.«

Sestre se spominjajo, da je bila po značaju nekoliko plaha, pri delu pa nadvse vestna, zanesljiva in pripravljena pomagati. Imela je izreden dar opažanja, znala je drugemu priskočiti na pomoč, ga razumeti in pomiriti. Odlikovala se je po preprostosti, skromnosti in nevsiljivosti. Sestra Blanka Kralj pripoveduje: »Nikogar ni nadlegovala s svojimi težavami ali z izkustvom nerazu-mevanja. V tihoti svoje duše je molila za blagoslov pri delu, za predstojnike in sestre. Skratka: bila je vsa Božja in kot takšno, dozorelo za Boga, jo je vzel k sebi.«

Bila je žena molitve, potrpežljiva in vdana v Božjo voljo. Iz molitve je črpala ljubezen in moč za vsakdanje darovanje bližnjemu. Sestra Beata navaja: »Bila je polna Boga; zdelo se je, da stalno premišljuje o Njem. To je bilo mogoče opaziti
iz njenega ravnanja.«

Kaj ji je pomenila sv. maša, najbolje potrjuje dogodek v gozdu na Palah, ko je zaradi Jezusa jokala. Sestra Ligorija Murn pripoveduje: »Ko je bila že starejša, je delala v gozdu. Nekoč sem jo videla, kako joka. Vprašala sem jo, ali težko dela. Ona pa je odgovorila, da ni težko delati, ampak ji je težko, ker ne more biti vsak dan pri maši in obhajilu.«

K Jezusu in njegovemu Srcu se je bližala po Mariji. V družinski vzgoji je dobila dobre in trdne temelje, ona pa je to nadgrajevala. Med sestrami je bila prepoznavna po marijanskem duhu ter po veliki ljubezni in pobožnosti do Device Marije. Njej je zaupala svoje življenje, drugim pa je priporočala, naj se z zaupanjem zatekajo k Njej, ki je »dobra mati in pomočnica«.

Njena globoka duhovnost se je kazala v sadovih iskrene in zavzete ljubezni do sester, s katerimi je živela. Občutile so njeno skrb, da kateraizmed njih ne bi bila preobremenjena z delom. Ker je živela v evangeljskem duhu, ne pa po zahtevah telesa, se je to kazalo v tem, da je izbirala težavnejša dela, ne pa lažjih. S. Vinka Udovičić, ki je bila tedaj mlada sestra (juniorka), se spominja: »Ko smo opravljale težaška dela na samostanskem posestvu, je s. Krizina vedno izbirala težavnejša dela, meni pa prepustila lažja.«

Aprila leta 1930 je bila na osebno prošnjo vnovič premeščena na Pale. Niso nam znani razlogi za njeno prošnjo. Znano je le to, da je na Palah že bila prej (od leta 1925 do leta 1927), vendar ji delo z živino ni najbolj ustrezalo. Ali se je tudi v tem pokazalo načelo, da je treba »izbirati težja dela«, ne vemo, to je znano le Bogu. Njeno izbiro osvetljuje pričevanje s. Vinke, ki jo je pogosto slišala govoriti, da bi rada umrla kot mučenka. Morda prav zaradi te želje ni skrbela le za lastno življenje, ampak se je velikodušno žrtvovala in izgorevala za druge s tem, da je vedno izbirala, kar je bilo težje in kar ima večjo ceno.

Sestra Krizina je umrla mučeniške smrti v 56. letu življenja.