Karoline Anna Leidenix, s. Berchmana, je bila rojena očetu Mihaelu in mami Jožefi, rojeni Benkhofer, 28. novembra 1865 v Enzesdorfu od reki Fischi v bližini Dunaja v Avstriji. Krščena je bila dva dni po rojstvu v župnijski cerkvi apostola sv. Tomaža. V družini je bila rojena še ena deklica, Matilda (pozneje s. Bernarda), tretja pa je bila mrtvorojena.

Družina je zgodaj ostala brez očeta. Mama z dvema hčerkama se je znašla v težkem socialnem položaju. Ustanoviteljica nove Družbe hčera Božje ljubezni na Dunaju (1863) mati Frančiška Lechner je leta 1878 sprejela obe deklici v internat, socialno podporo pa je delno prispevalo Okrožno sodišče v Scwechatu. Karolina je bila tedaj stara dvanajst let. Med šolanjem se je v njej zbudila želja po redovnem poklicu; odločila se je za vstop v njej že znano družbo.

Noviciat je pričela leta 1882 in dobila ime Marija Berchmana Johanna. Prve redovne obljube je naredila 20. avgusta 1883, večne pa 17. avgusta 1892. Po prvih obljubah je došlo v Bosno, ki je bila tedaj misijonsko področje, in tam ostala do konca življenja. Kot sposobna in zavzeta učiteljica je poučevala na šolah družbe, pozneje je sprejela v privatni pouk nadarjene otroke katoliške, pravoslavne, muslimanske in židovske vere. Med drugim je poučevala tudi verouk.

Med prvo svetovno vojno je v nemški vojaški bolnišnici v Višegradu negovala hudo bolne in ranjene. Upravnik bolnišnice se ji je v pismu leta 1915 med drugim takole zahvalil: »Kdor je videl našo bolnišnico, je bil lahko hvaležen in navdušen. Za to imate Vi, sestra Berchmana, velike zasluge. Ker je vojaška oblast sestre umaknila, se Vam v imenu bolnišnice in bolnikov zahvaljujem za dosedanje predano krščansko in samarijansko delo.«

Leta 1931 je bila pri svojih 60-ih letih imenovana za učiteljico novink v Sarajevu. Pri vzgojnem delu je skušala vliti v srca mladih redovnic ljubezen do Boga, Cerkve in bližnjega. O tem pričujejo sestre, ki jih je vzgajala. Sestra Beata vidi v njej svetnico in resnično mater: »Bila je sveta in pobožna duša, polna Boga. Vsem je bila kot prava mati. Za nas se je zavzemala kot levinja.« Sestra Imakulata je v njej prepoznavala »redovnico po Jezusovem srcu«, vzorno sestro, »živ zgled za nas, mlade sestre«. Navaja: »Bila je moja učiteljica v noviciatu v Sarajevu …, svetal vzor v molitvi in darovanju, velikodušna in plemenita. Čutila sem, kako močno je ljubila Boga, Družbo in bližnjega.«

Sestra Berchmana je bila žena globoke vere. Pogosto je bila v kapeli, potopljena v molitev. Na njenem obrazu si lahko videl, pripoveduje sestra Ljudevita, kako živa je bila njena vera in ljubezen do nebeškega zaročenca Jezusa. In nadaljuje: »Vse svoje moči je zastavila, da bi nas dobro pripravila na redovniško življenje in nas kar najbolj približala Bogu.«

Vse sestre poudarjajo, da je bila modra in razuma, hkrati pa skromna in ponižna. Imela je tudi dovolj priložnosti za vajo in napredek v teh krepostih, zlasti zaradi jezika, ki ni bil njen materni jezik. S. Ljudevita o tem pravi: »Ker ni dobro poznala hrvaškega jezika, se je večkrat zgodilo, da je kakšno besedo narobe izgovorila, pa smo se me, nadebudnice, kdaj tudi glasno nasmejale. Ko je videla, zakaj smo se smejale, ni bila užaljena, ampak je to mirno in ponižna sprejela.«

Odlično se je obvladala v vsem, zlasti v odpovedovanju svojim potrebam in željam, pravi s. Inviolata Jakov. Čeprav je bolehala za astmo, je bolezen prenašala potrpežljivo in vdana v Božjo voljo. Sestra Ilijana Ivić se spominja, da je »zaradi nekaterih stvari zelo trpela, vendar je vse brez besed prenašala«.

Posebne odlike s. Berchmane so bile njena odločnost, točnost, pravičnost in disciplina, kar je zahtevala tudi od mladih sester. O tem govori s. Apolonija Pečnik: »Bila je dobra, hkrati stroga in natančna, kar je zahtevala tudi od nas.« V Nekrologih sester Družbe hčera Božje ljubezni je o njej zapisano: »Po značaju je bila zelo stroga, hkrati pa je močno želela, da bi v mlade sestre, novinke, vnesla pravega duha, da bi postale dobre redovnice.«

O s. Berchmani smemo reči, da je bila ekumenska in misijonarska duša. V času bivanja v Breškah pri Tuzli je poučevala tudi muslimanske otroke, jih učila brati in pisati, zato so jo imenovali »turška sestra«. Kot taka je bila znana tudi na Palah, kamor je prišla – drugič – v septembru leta 1939, ko je bila stara že 74 let. Istega leta je Katolički tjednik o njej zapisal: »Na Palah je tudi s. Berchmana. To je ena izmed prvih sester, ki so prišle v Bosno. Mnogo dobrega je storila v šoli, v noviciatu in zunaj hiše (samostana). Radi jo imenujemo kar 'turška sestra'. Mnogo dobrega je storila otrokom in meščanom pravoslavne vere na Palah, zato jo upravičeno imenujemo tudi 'srbska mati'.«

Dva meseca pred smrtjo je s. Berchmana v pogovoru z duhovnikom Francem Ksaverjem Meškom takole povzela svoje življenje: »Za dve stvari sem Bogu hvaležna: da sem rojena in vzgojena v katoliški veri in da sem postala redovnica.« Tedaj še ni slutila, da bo prav zaradi teh dveh vrednot – vere in redovniškega poklica – pretrpela mučeniško smrt.

Umorjena je bila 23. decembra 1941 v gozdu pri Sjetlini, ko je bila stara 76 let.

Smrt sestre Berchmane

Najstarejšo izmed sester, s. Berchmano, so na pol poti ločili od drugih sester in zadržali v neki hiši. Zaradi starosti, bolezni in slabega vida se je med potjo pogosto opotekala in padala, zaradi naporov, ran in udarcev pa je popolnoma oslabela in onemogla. Med potjo so jo posedli na sani, a je tudi z njih padla.

Kot ujetnico so jo nastanili pri neki družini v Sjetlini. V hiši je živel vdovec Gelo z dvema odraslima hčerama. Ena izmed njiju je povedala: »S. Berchmana je spala v isti sobi kot medve s sestro, saj smo imeli le sobo in kuhinjo. Sestra Berchmana je bila tiho in je molila, ko pa smo se pogovarjali, se je tudi smejala. Ko smo se odpravljale k počitku, je prosila, naj se umaknemo, da se sama pripravi na počitek. Ko smo ji prinesli hrano, je rekla: 'Žal mi je, da vam odjedam …' Pri nas je ostala en teden.«

Potem sta ponjo prišla dva četnika in sta jo odvedla na saneh. Hči Ilije Gela se spominja tega dne in rožnega venca s. Berchmane: »Ata je (četnikom) rekel, naj jo pustijo, saj zaradi starosti ne more hoditi. Vendar so jo odpeljali in deli na sani … Čez eno uro so se vrnili. Eden izmed njih je imel rožni venec okrog vratu. Zelo sem si želela imeti ta rožni venec. Prosila sem ga, naj mi ga da. On pa je rekel, da mu ga je poklonila s. Berchmana in ga on potrebuje.«

Nemka Ilse Senisch (Kočović), ujetnica v Sjetlini, je vsak dan obiskovala s. Berchmano. Spominja se, da je bila »vedra in polna zaupanja v Boga«. Ko je zvedela, da bo morala s. Berchmana k sestram v Goražde – te so bile tedaj že umorjene –, je tekla k njej po slovo: »Odšla je z mojimi najboljšimi željami. Odela sem jo s pregrinjalom, ji dala nekaj hrane za na pot … Prepričana sem, da je tudi njo srce zabolelo, ko sva se poslovili. Odpeljali so jo. Ko se je voznik vrnil, je rekel, da je srečno prišla k sestram in je dobre volje.«

Sestra Berchmana je bila umorjena 23. decembra pri Sjetlini. Po pričevanju Vesne Petrić in drugih ujetnic so v Sjetlini govorili, da je bila umorjena pod pračanskim mostom (Prača je desni pritok Drine). Vesna je še povedala, da je nekega dne dobila črno obleko umorjene sestre, iz katere je morala sešiti četniško zastavo.

Do sester v Sarajevu so prihajale različne govorice o usodi najstarejše sestre s Pal. Nekateri so rekli, da je bilo njeno truplo najdeno zakopano v gozdu pri Sjetlini. Zato sta prišli zgodaj spomladi naslednjega leta dve sestri iz Sarajeva in iskali njen grob. O tem piše s. Silva Rabič: »Sestri sta brez težav prišli do Sjetline. Hodili sta od hiše do hiše, poizvedovali in spraševali. Domačini so jima pokazali grobove zunaj naselja, toda za sestrin grob ni vedel nihče. Sestra Rolanda je skupaj z domačini kar po vrsti odkopavala plitvo zakopane grobove ... Povsod so našli razpadajoča moška trupla in vojaške obleke. O s. Berchmani ni bilo sledu.“

Kljub vsem naporom groba niso našli. Sestra Silva sklene z besedam: „Za vedno smo izgubile upanje, da bi kdaj našle sledi o dragocenih posmrtnih ostankih naših dragih mučenk s Pal.“