Kata Ivanišević, s. Jula, je bila rojena 25. Novembra 1893 v vasi Godinjak pri Novi Gradiški staršem Nikoli in Teri, rojeni Šimunović. Naslednjega dne je bila krščena v župnijski cerkvi sv. Antona Padovanskega v Starem Petrovem selu. V družini Ivanišević je bilo enajst otrok; pet jih je umrlo v zgodnjem otroštvu. Kata je rasla in dozorevala v krščanskem ozračju, v katerem so skrbeli za redno družinsko molitev ter udeležbo pri nedeljski in praznični maši, pogosto pa tudi med tednom.

Osnovno šolo, v kateri je zelo dobro napredovala, je obiskovala v rojstnem kraju, vendar je morala po četrtem razredu, kakor je zapisano v šolskih dokumentih, šolanje prekiniti zaradi revščine. Z enajstimi leti je ostala doma in pomagala staršem pri domačih opravilih. Že v tem času so domači opazili, da je Kata nekaj posebnega, različna od drugih otrok. Njena starejša sestra, Terezija, je povedala, da je Kata izžarevala dobroto in je bila vsem vzor v ubogljivosti staršem.

Zelo se je zanimala za življenje svetnikov. V prostem času in na paši je rada prebirala njihove življenjepise. Kar je prebrala, je pripovedovala otrokom in vrstnikom, ki so se radi zbirali okoli nje.

Še ena značilnost iz tega časa odkriva s. Julo kot nekaj posebnega, to je pripravljenost na žrtev, post in odpoved. V desetem letu starosti je namreč naredila osebno zaobljubo, da ne bo jedla mesa. Niso nam znani razlogi za to njeno zaobljubo. Nečakinja s. Ljiljana Abianac pripoveduje: »V želji, da bi posnemala svetnike, o katerih je brala, je od hrane, ki jo je dobila od staršev za na pašo, slanino darovala drugim otrokom, zase pa ohranila le kruh. Mesa sploh ni jedla, dokler ni vstopila v samostan.«

V mladosti je bila zelo preprosto dekle, naravna v obnašanju in skromna v oblačenju. Bolj kot ples in izhodi v družbo sta jo pritegovali tihota in molitev. S prijateljicami je pogosto zahaja v cerkev v Zapolju in Starem Petrovem selu, kjer je z veseljem vodila ljudske pobožnosti. Zaradi tega je tudi rada govorila, da se ne bo poročila, saj želi »služiti Jezusu«. Njena prijateljica Tera Ivanišević pripoveduje: »Zelo dobro se spominjam Kate. Prijateljevali sva kot dekleti. Od rane mladosti je bila zelo pobožana … Ko je odhajala v samostan, se je od nas poslovila z besedami, da odhaja služit Jezusu.«

Ko je bila Kata stara osemnajst let, je svojo odločitev za samostan zaupala staršem. Mati ji je nasprotovala. Nečakinja Anka Horvatović je povedala: »Moja mama (starejša sestra s. Jule) nam je pogosto pripovedovala, da je Kati želela v samostan, vendar je njena mama temu nasprotovala, saj je bila njena desna roka, in ni mogla dovoliti, da bi jo zapustila. Rekla je: 'Dokler sem jaz živa, ne boš šla v samostan.'« Vendar je Kata še naprej zaupno prosila Boga. Zaradi nege bolne matere je morala še dve leti ostati doma. Po mamini smrti pa je stopila v samostan.

Leta 1914 je bila sprejeta v Družbo hčera Božje ljubezni v Sarajevu. Po nekaj mesecih uvajanja in učenja nemščine je odšla na Dunaj ter v matični hiši začela redovno formacijo. V tem času družba še ni bila razdeljena na province, zaradi tega so imele do leta 1919 vse redovnice družbe osrednjo formacijo na Dunaju. Kot kandidatka in postulantka je Kata ostala eno leto v Breitenfurtu pri Dunaju in dobila ime s. Jula. Začasne obljube je naredila 16. avgusta 1916 v samostanski cerkvi Čudovite Matere na Dunaju, večne pa 29. julija 1923 v samostanski cerkvi Kraljice presvetega rožnega venca v Sarajevu. Pozneje so v isto družbo vstopile še njena mlajša sestra Mara, tri nečakinje in ena pranečakinja.

Po obljubah je s. Jula prišla iz Avstrije v Bosno. Kot redovnica je delovala na mnogih krajih in opravljala različne dolžnosti – od hišnih opravil do zahtevnih del na posestvih družbe ter opravil v sirotišnici (v Zagrebu); večkrat je bila predstojnica samostanske skupnosti. Kot juniorka (op. prev. mlajša sestra) je živela sedem let v Breškah pri Tuzli, kjer so imele sestre veliko zemljiško posest. Sestre se je spominjajo ponjenih posebnostih in odlikah, zlasti po pokorščini in uslužnosti.

Zaradi slabotnega zdravja in slabosti srca je bila eno leto na okrevanju v Sarajevu. Nato se vrnila k vsakdanjim dejavnostim ter prevzemala tudi nove službe, ki so ji bile zaupane. Vse njeno obnašanje in delovanje je odsevalo duhovno moč, ki jo je prenašala na druge. V Biografskem imeniku sester je o njej zapisano: »To, kar je manjkalo njeni telesni trdnosti in moči, je nadomeščala s skrbnostjo, z umirjenostjo in s potrpežljivostjo.« Omenjeno je tudi veliko zaupanje v Boga, s katerim je premagovala življenjske težave.

Leta 1932 je bila imenovana za predstojnico samostana na Palah (Sarajevo), kjer je ostalavse do izgona 11. decembra 1941. S. Juli, njeni dobroti in duhovni zrelosti gre zahvala, da je v skupnosti vladalo ozračje občestvenosti, molitve, požrtvovalnosti in ljubezni.

O njenih človeških in moralnih vrlinah so ohranjena številna pričevanja, zlasti pričevanja sester, ki so pogosto prihajale na okrevanje ali pomagat na Pale. Sestra Imakulata Orban se je spominja kot angelske duše, ljubeznive in delavne, vedno pripravljene za pomoč in uslugo. Njeno duhovno podobo opisuje takole: »Bila je predana svojemu poklicu in navdušena zanj; kot predstojnica je bila modra in pravična, podložim pa sestra in mati hkrati, zato so jo vse sestre imele rade in jo spoštovale.«

Tudi druge sestre so videle v s. Juli vzorno redovnico, ki živi v nenehni povezanosti z Bogom; zato je izžarevala poseben mir in notranjo ubranost. V knjigi Nekrologi o rajnih sestrah province je o s. Juli zapisano: »Močno je zaupala v Božjo previdnost in nikoli ni bila v strahu, da ne bo uslišana.« Tako zaupanje je bilo sad njene globoke molitve in posebne pobožnosti k Sve temu Duhu.

Mnogi se je spominjajo kot žene, polne razu mevanja, ki je s svojo preprostostjo vplivala na tiste, s katerimi je živela. V njej so gledale svetnico. Nečakinja Anka je o njej rekla: »Ko sem prihajala k njej na obisk v Josipovac pri Tuzli, sem se ob njej čutila srečno kakor ob svetnici.«

Iz njenih ohranjenih pisem se kaže lepota njene duše, resnična ponižnost in otroška predanost Devici Mariji. V enem izmed teh pisem nečakinji s. Ljiljani, tedaj mlademu dekletu, svetuje: »Močno si prizadevaj posnemati presveto Devico, zlasti njeno skromnost in ponižnost. Ponižnost je namreč temelj vsake kreposti, ošab- nost pa začetek vsega zla.« V zavesti lastne slabosti, da ne bi sodelovala z Božjo milostjo, v istem pismu nadaljuje: »Dokler živimo na tem svetu, smo vsi slabotni in revni, zato potrebujemo obilje milosti in Božje pomoči. Moli, pogosto moli, čeprav na kratko, kajti samo molitev nas odrešuje pogube.«

S. Jula je prestala mučeništvo v 48. Letu življenja.

Karoline Anna Leidenix, s. Berchmana, je bila rojena očetu Mihaelu in mami Jožefi, rojeni Benkhofer, 28. novembra 1865 v Enzesdorfu od reki Fischi v bližini Dunaja v Avstriji. Krščena je bila dva dni po rojstvu v župnijski cerkvi apostola sv. Tomaža. V družini je bila rojena še ena deklica, Matilda (pozneje s. Bernarda), tretja pa je bila mrtvorojena.

Družina je zgodaj ostala brez očeta. Mama z dvema hčerkama se je znašla v težkem socialnem položaju. Ustanoviteljica nove Družbe hčera Božje ljubezni na Dunaju (1863) mati Frančiška Lechner je leta 1878 sprejela obe deklici v internat, socialno podporo pa je delno prispevalo Okrožno sodišče v Scwechatu. Karolina je bila tedaj stara dvanajst let. Med šolanjem se je v njej zbudila želja po redovnem poklicu; odločila se je za vstop v njej že znano družbo.

Noviciat je pričela leta 1882 in dobila ime Marija Berchmana Johanna. Prve redovne obljube je naredila 20. avgusta 1883, večne pa 17. avgusta 1892. Po prvih obljubah je došlo v Bosno, ki je bila tedaj misijonsko področje, in tam ostala do konca življenja. Kot sposobna in zavzeta učiteljica je poučevala na šolah družbe, pozneje je sprejela v privatni pouk nadarjene otroke katoliške, pravoslavne, muslimanske in židovske vere. Med drugim je poučevala tudi verouk.

Med prvo svetovno vojno je v nemški vojaški bolnišnici v Višegradu negovala hudo bolne in ranjene. Upravnik bolnišnice se ji je v pismu leta 1915 med drugim takole zahvalil: »Kdor je videl našo bolnišnico, je bil lahko hvaležen in navdušen. Za to imate Vi, sestra Berchmana, velike zasluge. Ker je vojaška oblast sestre umaknila, se Vam v imenu bolnišnice in bolnikov zahvaljujem za dosedanje predano krščansko in samarijansko delo.«

Leta 1931 je bila pri svojih 60-ih letih imenovana za učiteljico novink v Sarajevu. Pri vzgojnem delu je skušala vliti v srca mladih redovnic ljubezen do Boga, Cerkve in bližnjega. O tem pričujejo sestre, ki jih je vzgajala. Sestra Beata vidi v njej svetnico in resnično mater: »Bila je sveta in pobožna duša, polna Boga. Vsem je bila kot prava mati. Za nas se je zavzemala kot levinja.« Sestra Imakulata je v njej prepoznavala »redovnico po Jezusovem srcu«, vzorno sestro, »živ zgled za nas, mlade sestre«. Navaja: »Bila je moja učiteljica v noviciatu v Sarajevu …, svetal vzor v molitvi in darovanju, velikodušna in plemenita. Čutila sem, kako močno je ljubila Boga, Družbo in bližnjega.«

Sestra Berchmana je bila žena globoke vere. Pogosto je bila v kapeli, potopljena v molitev. Na njenem obrazu si lahko videl, pripoveduje sestra Ljudevita, kako živa je bila njena vera in ljubezen do nebeškega zaročenca Jezusa. In nadaljuje: »Vse svoje moči je zastavila, da bi nas dobro pripravila na redovniško življenje in nas kar najbolj približala Bogu.«

Vse sestre poudarjajo, da je bila modra in razuma, hkrati pa skromna in ponižna. Imela je tudi dovolj priložnosti za vajo in napredek v teh krepostih, zlasti zaradi jezika, ki ni bil njen materni jezik. S. Ljudevita o tem pravi: »Ker ni dobro poznala hrvaškega jezika, se je večkrat zgodilo, da je kakšno besedo narobe izgovorila, pa smo se me, nadebudnice, kdaj tudi glasno nasmejale. Ko je videla, zakaj smo se smejale, ni bila užaljena, ampak je to mirno in ponižna sprejela.«

Odlično se je obvladala v vsem, zlasti v odpovedovanju svojim potrebam in željam, pravi s. Inviolata Jakov. Čeprav je bolehala za astmo, je bolezen prenašala potrpežljivo in vdana v Božjo voljo. Sestra Ilijana Ivić se spominja, da je »zaradi nekaterih stvari zelo trpela, vendar je vse brez besed prenašala«.

Posebne odlike s. Berchmane so bile njena odločnost, točnost, pravičnost in disciplina, kar je zahtevala tudi od mladih sester. O tem govori s. Apolonija Pečnik: »Bila je dobra, hkrati stroga in natančna, kar je zahtevala tudi od nas.« V Nekrologih sester Družbe hčera Božje ljubezni je o njej zapisano: »Po značaju je bila zelo stroga, hkrati pa je močno želela, da bi v mlade sestre, novinke, vnesla pravega duha, da bi postale dobre redovnice.«

O s. Berchmani smemo reči, da je bila ekumenska in misijonarska duša. V času bivanja v Breškah pri Tuzli je poučevala tudi muslimanske otroke, jih učila brati in pisati, zato so jo imenovali »turška sestra«. Kot taka je bila znana tudi na Palah, kamor je prišla – drugič – v septembru leta 1939, ko je bila stara že 74 let. Istega leta je Katolički tjednik o njej zapisal: »Na Palah je tudi s. Berchmana. To je ena izmed prvih sester, ki so prišle v Bosno. Mnogo dobrega je storila v šoli, v noviciatu in zunaj hiše (samostana). Radi jo imenujemo kar 'turška sestra'. Mnogo dobrega je storila otrokom in meščanom pravoslavne vere na Palah, zato jo upravičeno imenujemo tudi 'srbska mati'.«

Dva meseca pred smrtjo je s. Berchmana v pogovoru z duhovnikom Francem Ksaverjem Meškom takole povzela svoje življenje: »Za dve stvari sem Bogu hvaležna: da sem rojena in vzgojena v katoliški veri in da sem postala redovnica.« Tedaj še ni slutila, da bo prav zaradi teh dveh vrednot – vere in redovniškega poklica – pretrpela mučeniško smrt.

Umorjena je bila 23. decembra 1941 v gozdu pri Sjetlini, ko je bila stara 76 let.

Smrt sestre Berchmane

Najstarejšo izmed sester, s. Berchmano, so na pol poti ločili od drugih sester in zadržali v neki hiši. Zaradi starosti, bolezni in slabega vida se je med potjo pogosto opotekala in padala, zaradi naporov, ran in udarcev pa je popolnoma oslabela in onemogla. Med potjo so jo posedli na sani, a je tudi z njih padla.

Kot ujetnico so jo nastanili pri neki družini v Sjetlini. V hiši je živel vdovec Gelo z dvema odraslima hčerama. Ena izmed njiju je povedala: »S. Berchmana je spala v isti sobi kot medve s sestro, saj smo imeli le sobo in kuhinjo. Sestra Berchmana je bila tiho in je molila, ko pa smo se pogovarjali, se je tudi smejala. Ko smo se odpravljale k počitku, je prosila, naj se umaknemo, da se sama pripravi na počitek. Ko smo ji prinesli hrano, je rekla: 'Žal mi je, da vam odjedam …' Pri nas je ostala en teden.«

Potem sta ponjo prišla dva četnika in sta jo odvedla na saneh. Hči Ilije Gela se spominja tega dne in rožnega venca s. Berchmane: »Ata je (četnikom) rekel, naj jo pustijo, saj zaradi starosti ne more hoditi. Vendar so jo odpeljali in deli na sani … Čez eno uro so se vrnili. Eden izmed njih je imel rožni venec okrog vratu. Zelo sem si želela imeti ta rožni venec. Prosila sem ga, naj mi ga da. On pa je rekel, da mu ga je poklonila s. Berchmana in ga on potrebuje.«

Nemka Ilse Senisch (Kočović), ujetnica v Sjetlini, je vsak dan obiskovala s. Berchmano. Spominja se, da je bila »vedra in polna zaupanja v Boga«. Ko je zvedela, da bo morala s. Berchmana k sestram v Goražde – te so bile tedaj že umorjene –, je tekla k njej po slovo: »Odšla je z mojimi najboljšimi željami. Odela sem jo s pregrinjalom, ji dala nekaj hrane za na pot … Prepričana sem, da je tudi njo srce zabolelo, ko sva se poslovili. Odpeljali so jo. Ko se je voznik vrnil, je rekel, da je srečno prišla k sestram in je dobre volje.«

Sestra Berchmana je bila umorjena 23. decembra pri Sjetlini. Po pričevanju Vesne Petrić in drugih ujetnic so v Sjetlini govorili, da je bila umorjena pod pračanskim mostom (Prača je desni pritok Drine). Vesna je še povedala, da je nekega dne dobila črno obleko umorjene sestre, iz katere je morala sešiti četniško zastavo.

Do sester v Sarajevu so prihajale različne govorice o usodi najstarejše sestre s Pal. Nekateri so rekli, da je bilo njeno truplo najdeno zakopano v gozdu pri Sjetlini. Zato sta prišli zgodaj spomladi naslednjega leta dve sestri iz Sarajeva in iskali njen grob. O tem piše s. Silva Rabič: »Sestri sta brez težav prišli do Sjetline. Hodili sta od hiše do hiše, poizvedovali in spraševali. Domačini so jima pokazali grobove zunaj naselja, toda za sestrin grob ni vedel nihče. Sestra Rolanda je skupaj z domačini kar po vrsti odkopavala plitvo zakopane grobove ... Povsod so našli razpadajoča moška trupla in vojaške obleke. O s. Berchmani ni bilo sledu.“

Kljub vsem naporom groba niso našli. Sestra Silva sklene z besedam: „Za vedno smo izgubile upanje, da bi kdaj našle sledi o dragocenih posmrtnih ostankih naših dragih mučenk s Pal.“ 

Jožefa Bojanc, s. Krizina, je bila rojena 14. Maja 1885 v Zburah pri Šmarjeških Toplicah v Sloveniji. Krščena je bila istega dne v župnijski cerkvi v Šmarjeti. Starši Mihael in Marija, rojena Bizjak, so imeli pet hčera in sina, ki je umrl v šestem letu starosti. Jožefa je bila rojena kot drugi otrok.

Oče je leta 1891 odšel na delo v Ameriko, vendar se je čez čas izgubila vsaka sled za njim. Mati je tako ostala sama z majhnimi otroki in je kmetovala, da jih je preživljala. Bila je zelo pobožna žena, moč je dobivala pri vsakdanji maši in obhajilu. Prizadevala si je, da bi otroke vzgojila v zdravem krščanskem duhu. Po zgodnji smrti sina je hčerke zaupala posebnemu varstvu Device Marije; pred njenim oltarjem je pogosto molila.

Zaradi družinskih razmer je Jožefa ostala na domu do 36. leta, da bi lahko pomagala materi in sestram. Pri teh letih se je spoznala s sestrami Družbe hčera Božje ljubezni, ki so v Sloveniji zbirale pomoč za vzgojne in školske zavode v Bosni in Hercegovini. Jožefa je tedaj začutila močan notranji klic in željo, da bi se posvetila Bogu v redovniškem življenju. Odločila se je za ta korak in odšla v samostan v Sarajevo. Kako leto pozneje je šla za njo tudi mlajša sestra Angela, ki je dobila redovno ime s. Alfonza.

Jožefa je bila sprejeta v družbo 28. decembra 1921. Odlikovala se je v posebnih sposobnostih, ki jih je prinesla iz domače družine, na poseben način pokorščino ter odprte oči in srce za bližnjega. S takim odnosom do bližnjega in z odpovedjo sebi je vstopila v noviciat 27. junija 1922 in dobila ime sestra Marija Krizina. Začasne obljube je naredila 28. junija 1923, večne pa tri leta pozneje, 5. avgusta 1926.

Sestra Krizina je dve obdobji svojega redovnega življenja preživela na Palah ter v drugih redovnih skupnostih v Bosni, zlasti v krajih, od koder so sestre s kmečkimi pridelki gmotno oskrbovale šole in internate svoje družbe. Na Palah je skrbela za živino, opravljala druga kmečka in hišna dela ter delala v pralnici. Sestra Ljiljana o njej pove: »Bila je tiha, zbrana in pobožna sestra, marljiva kot čebela.«

Sestre se spominjajo, da je bila po značaju nekoliko plaha, pri delu pa nadvse vestna, zanesljiva in pripravljena pomagati. Imela je izreden dar opažanja, znala je drugemu priskočiti na pomoč, ga razumeti in pomiriti. Odlikovala se je po preprostosti, skromnosti in nevsiljivosti. Sestra Blanka Kralj pripoveduje: »Nikogar ni nadlegovala s svojimi težavami ali z izkustvom nerazu-mevanja. V tihoti svoje duše je molila za blagoslov pri delu, za predstojnike in sestre. Skratka: bila je vsa Božja in kot takšno, dozorelo za Boga, jo je vzel k sebi.«

Bila je žena molitve, potrpežljiva in vdana v Božjo voljo. Iz molitve je črpala ljubezen in moč za vsakdanje darovanje bližnjemu. Sestra Beata navaja: »Bila je polna Boga; zdelo se je, da stalno premišljuje o Njem. To je bilo mogoče opaziti
iz njenega ravnanja.«

Kaj ji je pomenila sv. maša, najbolje potrjuje dogodek v gozdu na Palah, ko je zaradi Jezusa jokala. Sestra Ligorija Murn pripoveduje: »Ko je bila že starejša, je delala v gozdu. Nekoč sem jo videla, kako joka. Vprašala sem jo, ali težko dela. Ona pa je odgovorila, da ni težko delati, ampak ji je težko, ker ne more biti vsak dan pri maši in obhajilu.«

K Jezusu in njegovemu Srcu se je bližala po Mariji. V družinski vzgoji je dobila dobre in trdne temelje, ona pa je to nadgrajevala. Med sestrami je bila prepoznavna po marijanskem duhu ter po veliki ljubezni in pobožnosti do Device Marije. Njej je zaupala svoje življenje, drugim pa je priporočala, naj se z zaupanjem zatekajo k Njej, ki je »dobra mati in pomočnica«.

Njena globoka duhovnost se je kazala v sadovih iskrene in zavzete ljubezni do sester, s katerimi je živela. Občutile so njeno skrb, da kateraizmed njih ne bi bila preobremenjena z delom. Ker je živela v evangeljskem duhu, ne pa po zahtevah telesa, se je to kazalo v tem, da je izbirala težavnejša dela, ne pa lažjih. S. Vinka Udovičić, ki je bila tedaj mlada sestra (juniorka), se spominja: »Ko smo opravljale težaška dela na samostanskem posestvu, je s. Krizina vedno izbirala težavnejša dela, meni pa prepustila lažja.«

Aprila leta 1930 je bila na osebno prošnjo vnovič premeščena na Pale. Niso nam znani razlogi za njeno prošnjo. Znano je le to, da je na Palah že bila prej (od leta 1925 do leta 1927), vendar ji delo z živino ni najbolj ustrezalo. Ali se je tudi v tem pokazalo načelo, da je treba »izbirati težja dela«, ne vemo, to je znano le Bogu. Njeno izbiro osvetljuje pričevanje s. Vinke, ki jo je pogosto slišala govoriti, da bi rada umrla kot mučenka. Morda prav zaradi te želje ni skrbela le za lastno življenje, ampak se je velikodušno žrtvovala in izgorevala za druge s tem, da je vedno izbirala, kar je bilo težje in kar ima večjo ceno.

Sestra Krizina je umrla mučeniške smrti v 56. letu življenja.

Jožefa Fabjan, s. Antonija, je bila rojena 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje pri Novem mestu. Vas je tedaj spadala pod župnijo Hinje, danes pa je v župniji Žužemberk. Bila je tretja izmed petih otrok očeta Janeza in mame Jožefe, rojene Kralj, ki je po smrti prve žene sprejela tri starejše Janezove otroke. Leta 1911 je oče Janez resno zbolel in umrl, ona pa je ostala sama z osmimi otroki. Imeli so veliko kmetijo. Vdova si je prizadevala za vzdrževanje družine in vzgojno otrok. Jožefina dve leti mlajša sestra Amalija, poročena Pružan, pripoveduje: „Mama ni skrbela zgolj za naše gmotne potrebe, ampak tudi za to, da nas je duhovno vzgojila. V družini smo vsak dan molili, ob nedeljah pa šli k maši.“

Mama se je glede prihodnosti družine močno opirala na najstarejšo hčer, Jožefo. Ta je bila zelo nadarjena in sposobna, vendar ji družinske razmere niso dovoljevale, da bi končala več kot štiri razrede osnovne škole. Ko je mama hudo zbolela, jo je Jožefa negovala. Leta 1918 je družino zadela še ena boleča izguba – materina smrt. Tako so otroci, nekateri še nedorasli, izgubili starše. Skrb zanje so sprejeli sorodniki. Jožefa je bila tedaj stara enajst let. Njeno vzgojo je prevzela mamina sestra Marija Poznik, ki je bila zelo pobožna žena. Vzgajala jo je v krščanskem duhu in v njej utrjevala vrednote, po katerih naj bi usmerjala svoje življenje.

Nekega dne je Jožefa zaupala teti Mariji svoj namen, da se želi posvetiti Bogu v Družbi hčera Božje ljubezni. Aprila leta 1929 je odšla iz Slovenije v Bosno in v Sarajevu pričela redovniško življenje. Kot pripravnica (postulantka) se je odlikovala v ubogljivosti in vestnosti pri delu. Marca 1930 je vstopila v noviciat in sprejela ime s. Marija Antonija. V drugem letu noviciata in v času priprave na redovne obljube je bila njena vzgojiteljica s. Berchmana, modra in izkušen redovnica, s katero sta pozneje dosegli palmo mučeništva. Med odlikami, zapisanimi v osebnem dosjeju pred redovnimi obljubami, je zapisano, da je »vneta za redovno življenje, dosledna v izpolnjevanju tega, kar bo obljubila«. Začasne obljube je naredila 19. marca 1932, večne pa pet let pozneje, 28. avgusta 1937.

Sestra Antonija je delala na vrtu, v pralnici in na zemljiških posestvih v skupnostih, ki so skrbele za vzdrževanje vzgojno-izobraževalnih ustanov družbe. Ko je zbolela, se je občasno mudila na Palah, nato pa se je vrnila k vsakdanjim opravilom. Dve leti pozneje, leta 1936, je prestala ope-racijo, po njej pa je spet prišla na okrevanje na Pale in tam ostala do konca življenja.

O njenih človeških in krščanskih vrlinah so ohranjena pričevanja sester, ki so jo poznale. Sestra Ljudevita Torbašinović se spominja, da je »s. Antonija zelo resno vzela svoj poklic« že v začetku redovniškega življenja. Podobno pričuje s. Vinka, ki je imela priložnost živeti z jo in ji biti blizu: »V začetku se ji nisem mogla približati, ker se mi je zdela preveč resna. Vendar pa sva se ob tem, da sva živeli in delali skupaj, tesno zbližali. Prepričala sem se, da je bila odlična redovnica. Naše delo na pripekajočem poletnem soncu je bilo zelo težko, delale pa smo vse iz ljubezni do Boga.« Spoznala jo je kot pobožno, vestno in zelo delavno redovnico, ki je tudi njo spodbujala k doslednemu redovnemu življenju. Zlasti ji je bila vzor v tem, da ni »nikoli slišala, da bi kaj rekla proti predstojnici ali kateri izmed sestra«.

Sestro Antonijo so vsi poznali kot tiho, umirjeno in modro ženo. Govorila je le, če je bilo koristno in nujno za drugega ali pa o vprašanjih duhovnega življenja. Na sestro Valerijo je naredila močan vtis z umirjenostjo, ki je bila sad vztrajnega prizadevanja za samovzgojo: »Njena preudarnost je bila odsev njenega mirnega značaja. Bila je polna Svetega Duha.« O njeni duhovni podobi pa je zapisala: »Kot sestra je bila vzorna; s svojim svetlim zgledom in vzornim življenjem je vse do mučeniške smrti druge pritegovala k posnemanju.«

Sestra Ligorija se spominja njenega življenjskega načela, ki ga je prevzela od tete, ki jo je vzgajala. Pripoveduje: »Ko je bila s. Antonija z menoj na Betaniji, mi je pripovedovala, da ji je teta vedno govorila: 'Če ti kdo naredi kaj hudega, mu vrni z dobrim!' Po teh evangeljskih besedah se je ravnala tudi sama.«

V knjigi Nekrologi sester je o njej zapisano, da se je odlikovala v pokorščini in ponižnosti, kar je odsevalo v razmerju do Boga in ljudi. Skrb za vrt, delo v pralnici in opravljanje drugih hišnih del ji je pomagalo, da je odkrila vrednost in lepoto majhnih reči, zato tudi ni iskala tega, kar je na zunaj pomembno.

Nadvse je ljubila Boga ter mu v ljubezni izročala, kar je delala vsak dan. Delo je posvečevala z molitvijo. Sestra Anita Vlahović se spominja, da je pogosto odhajala v kapelo ter tam tiho in zbrano molila.

Njena ljubezen do Boga se je dopolnjevala v ljubezni do bližnjega. O tem je v Nekrologih sester zapisano: »Nikoli je ni bilo treba prositi za kako uslugo, saj je že sama videla naše potrebe in bila pripravljena pomagati.«

Sestra Antonija je umrla mučeniške smrti štiri leta po večnih obljubah, ko je bila stara 34 let. 

Terezija Banja, s. Bernadeta, je bila rojena 17. Junija 1912 v Velikem Grdževcu pri Bjelovarju, krščena pa naslednjega dne v župnijski cerkvi Svetega Duha. Njen oče se je kot mlad vdovec priselil na Hrvaško iz Madžarske, iz Kapošvarja, sedem kilometrov oddaljenega od Subotice. S sinom Mirkom in z materjo Klaro se je naselil v Velikom Grdževcu. Tu se je kmalu po preselitvi poročil s Terezijo Kovač; njeni starši so bili prav tako priseljenci z Madžarskega.

Josip in Terezija sta imela trinajst otrok; šest jih je umrlo v zgodnjem otroštvu. Terezija je bila najmlajša. Vzgojena je bila v vzorni krščanski družini, o čemer pripoveduje njena starejša sestra Rozalija, poročena Tomaić: „Mama in ata sta bila člana tretjega reda (sv. Frančiška Asiškega). V zakonu sta se zelo dobro razumela, nas otroke pa sta usmerila na pravo pot življenja ... Ata je v hiši postavil oltarček. Pred njim smo molili; k molitvi so prihajali tudi sosedje in molili z nami, posebno v mesecu maju. Molitvenega duha sta prenesla tudi na otroke. „Brat Miško se spominja, kako so v vasi govorili, da je kdo „pobožen kot Banjevi“.

Poleg pobožnosti so starši otroke učili dela in marljivosti. Rozalija pripoveduje: »Oče je bil kmet in usnjar, mama pa je gospodinjila. Bila sta zelo delavna in to sta prenesla tudi na nas otroke. « Tako sta molitev in delo že od ranega otroštva zaznamovala življenje male Terezije.

Bernadeta je osnovno šolo obiskovala v Velikem Grdževcu, v prostem času pa je z veseljem pomagala staršem pri domačih opravilih. Medtem ko je čuvala živino in kokoši na družinskem pašniku, je pogosto z rožnim vencem v rokah poiskala samoten kraj, kjer je lahko molila in brala. Čeprav je v sebi gojila hrepenenje po samoti, je bila vedra in živahna.

V najstniških letih je staršem zaupala, da se bo posvetila Bogu v redovnem življenju. Njena sestra Rozalija pripoveduje: »Rekla je, da jo Bog kliče, zato bo izbrala to pot.« Spominja se, da je tudi rekla: »Če ne bom uresničila svojega načrta, rajši umrem.« Z blagoslovom staršev je s sedemnajstimi leti zapustila domačo družino in vstopila v samostan.

Junija leta 1929 je bila sprejeta v Družbo hčera Božje ljubezni v Koprivnici, kjer je bila najprej nekaj mesecev kandidatka, nato pa je odšla v Sarajevo v hišo za redovniško formacijo. Avgusta leta 1930 je pričela noviciat in dobila ime s. Marija Bernadeta. V drugem letu noviciata je bila vzgojiteljica novink s. Berchmana Leidenix, ki je tudi s. Bernadeto uvajala v lepoto in pomembnost posvetitve Bogu z redovnimi obljubami, razlagala življenje v evangeljski preprostosti ter Pravila družbe.

15. avgusta 1932 je s. Bernadeta napravila začasne obljube (pokorščine, uboštva in čistosti), 28. avgusta 1938 pa večne. Dva meseca po začasnih obljubah je odšla na Pale in sprejela delo v kuhinji. To je bila njena prva in edina redovna premestitev.

Kot kandidatka se je odlikovala v pokorščini, resnosti in delavnosti. Njena učiteljica (magistra) v času kandidature s. Maksimilijana Weisner se spominja: »Nikoli ji ni bilo treba reči dvakrat. V pokorščini je bila zelo vestna in pripravljena na žrtev.« Vendar pa taka pokorščina ni bila le zadeva njenega značaja, ampak pridobljena z vztrajno samovzgojo. V poročilu pred vstopom v noviciat je o tem zapisano: »Po naravi je ponosna, vendar mirno sprejema opozorila, saj se je naučila obvladovati samo sebe.«

Po pripovedovanju drugih sester so bile zanjo značilne človeške in krščanske lastnosti. Sestre so pri njej odkrivale vzor požrtvovalnosti in delavnosti. Pri delu v kuhinji je bila zelo potrpežljiva, hrano pa je pripravljala skrbno in z ljubeznijo. Sestra Irena Hočevar je takole povzela njene vrline: »Bila je zvesta v malem.« Druge sestre navajajo, da je bila zadovoljna z vsem in se ni ni-koli pritoževala. Sestra Vitalija Oletić, ki ji je pogosto pomagala, pripoveduje: »Res je bila dobra sestra. Ne spominjam se, da bi jo kdaj videla nervozno ali nepotrpežljivo, nasprotno, svoje delo je vedno opravljala skrbno in zbrano.«

Ker je bila majhne postave, je imela veliko priložnosti za vsakdanjo vajo v potrpežljivosti, sprejemanju sebe in dolžnosti, ki so ji bile zaupane. Sestra Roza Gavran, tudi sama novinka v istem času, pripoveduje: »Njena dolžnost je bilo delo v kuhinji. Pogosto je morala stopiti na klopco, da je lahko spremljala kuhanje hrane v loncu in jo pomešala. Pri tem je bila zelo spretna in simpatična, če si jo opazoval od strani. To pomanjkljivost je s. Bernadeta sprejemala junaško in, kakor je bilo mogoče videti, tudi veselo.«

Sestra Valerija Trgovčević je v tej zvezi rekla, da je bila s. Bernadeta majhne postave, pa velikega duha. Rekla je: »Če naj povzamem vse tisto, kar o s. Bernadeti vem, lahko na kratko rečem: Božja roka jo je oblikovala telesno in duhovno, da bi bila lahko sončni žarek tistim, s katerimi in za katere je živela. Bila je kot srce in arterija naše male samostanske skupnosti na Palah.« To potrjujejo tudi druge sestre. Navajajo njeno neutrudnost in veselo služenje pri delu v kuhinji, ki je bilo v času, ko smo še kuhali z drvmi in prinašali vodo iz vodnjaka, povezano z mnogimi težavami in žrtvami. Tako s. Beata Tomić pravi: »Čeprav jebilo to delo dokaj naporno, nismo pri njej nikoli opazile, da bi ga opravlja z nejevoljo.«

Sestra Bernadeta je umrla mučeniške smrti, ko je bila stara 29 let.