Kata Ivanišević, s. Jula, je bila rojena 25. Novembra 1893 v vasi Godinjak pri Novi Gradiški staršem Nikoli in Teri, rojeni Šimunović. Naslednjega dne je bila krščena v župnijski cerkvi sv. Antona Padovanskega v Starem Petrovem selu. V družini Ivanišević je bilo enajst otrok; pet jih je umrlo v zgodnjem otroštvu. Kata je rasla in dozorevala v krščanskem ozračju, v katerem so skrbeli za redno družinsko molitev ter udeležbo pri nedeljski in praznični maši, pogosto pa tudi med tednom.

Osnovno šolo, v kateri je zelo dobro napredovala, je obiskovala v rojstnem kraju, vendar je morala po četrtem razredu, kakor je zapisano v šolskih dokumentih, šolanje prekiniti zaradi revščine. Z enajstimi leti je ostala doma in pomagala staršem pri domačih opravilih. Že v tem času so domači opazili, da je Kata nekaj posebnega, različna od drugih otrok. Njena starejša sestra, Terezija, je povedala, da je Kata izžarevala dobroto in je bila vsem vzor v ubogljivosti staršem.

Zelo se je zanimala za življenje svetnikov. V prostem času in na paši je rada prebirala njihove življenjepise. Kar je prebrala, je pripovedovala otrokom in vrstnikom, ki so se radi zbirali okoli nje.

Še ena značilnost iz tega časa odkriva s. Julo kot nekaj posebnega, to je pripravljenost na žrtev, post in odpoved. V desetem letu starosti je namreč naredila osebno zaobljubo, da ne bo jedla mesa. Niso nam znani razlogi za to njeno zaobljubo. Nečakinja s. Ljiljana Abianac pripoveduje: »V želji, da bi posnemala svetnike, o katerih je brala, je od hrane, ki jo je dobila od staršev za na pašo, slanino darovala drugim otrokom, zase pa ohranila le kruh. Mesa sploh ni jedla, dokler ni vstopila v samostan.«

V mladosti je bila zelo preprosto dekle, naravna v obnašanju in skromna v oblačenju. Bolj kot ples in izhodi v družbo sta jo pritegovali tihota in molitev. S prijateljicami je pogosto zahaja v cerkev v Zapolju in Starem Petrovem selu, kjer je z veseljem vodila ljudske pobožnosti. Zaradi tega je tudi rada govorila, da se ne bo poročila, saj želi »služiti Jezusu«. Njena prijateljica Tera Ivanišević pripoveduje: »Zelo dobro se spominjam Kate. Prijateljevali sva kot dekleti. Od rane mladosti je bila zelo pobožana … Ko je odhajala v samostan, se je od nas poslovila z besedami, da odhaja služit Jezusu.«

Ko je bila Kata stara osemnajst let, je svojo odločitev za samostan zaupala staršem. Mati ji je nasprotovala. Nečakinja Anka Horvatović je povedala: »Moja mama (starejša sestra s. Jule) nam je pogosto pripovedovala, da je Kati želela v samostan, vendar je njena mama temu nasprotovala, saj je bila njena desna roka, in ni mogla dovoliti, da bi jo zapustila. Rekla je: 'Dokler sem jaz živa, ne boš šla v samostan.'« Vendar je Kata še naprej zaupno prosila Boga. Zaradi nege bolne matere je morala še dve leti ostati doma. Po mamini smrti pa je stopila v samostan.

Leta 1914 je bila sprejeta v Družbo hčera Božje ljubezni v Sarajevu. Po nekaj mesecih uvajanja in učenja nemščine je odšla na Dunaj ter v matični hiši začela redovno formacijo. V tem času družba še ni bila razdeljena na province, zaradi tega so imele do leta 1919 vse redovnice družbe osrednjo formacijo na Dunaju. Kot kandidatka in postulantka je Kata ostala eno leto v Breitenfurtu pri Dunaju in dobila ime s. Jula. Začasne obljube je naredila 16. avgusta 1916 v samostanski cerkvi Čudovite Matere na Dunaju, večne pa 29. julija 1923 v samostanski cerkvi Kraljice presvetega rožnega venca v Sarajevu. Pozneje so v isto družbo vstopile še njena mlajša sestra Mara, tri nečakinje in ena pranečakinja.

Po obljubah je s. Jula prišla iz Avstrije v Bosno. Kot redovnica je delovala na mnogih krajih in opravljala različne dolžnosti – od hišnih opravil do zahtevnih del na posestvih družbe ter opravil v sirotišnici (v Zagrebu); večkrat je bila predstojnica samostanske skupnosti. Kot juniorka (op. prev. mlajša sestra) je živela sedem let v Breškah pri Tuzli, kjer so imele sestre veliko zemljiško posest. Sestre se je spominjajo ponjenih posebnostih in odlikah, zlasti po pokorščini in uslužnosti.

Zaradi slabotnega zdravja in slabosti srca je bila eno leto na okrevanju v Sarajevu. Nato se vrnila k vsakdanjim dejavnostim ter prevzemala tudi nove službe, ki so ji bile zaupane. Vse njeno obnašanje in delovanje je odsevalo duhovno moč, ki jo je prenašala na druge. V Biografskem imeniku sester je o njej zapisano: »To, kar je manjkalo njeni telesni trdnosti in moči, je nadomeščala s skrbnostjo, z umirjenostjo in s potrpežljivostjo.« Omenjeno je tudi veliko zaupanje v Boga, s katerim je premagovala življenjske težave.

Leta 1932 je bila imenovana za predstojnico samostana na Palah (Sarajevo), kjer je ostalavse do izgona 11. decembra 1941. S. Juli, njeni dobroti in duhovni zrelosti gre zahvala, da je v skupnosti vladalo ozračje občestvenosti, molitve, požrtvovalnosti in ljubezni.

O njenih človeških in moralnih vrlinah so ohranjena številna pričevanja, zlasti pričevanja sester, ki so pogosto prihajale na okrevanje ali pomagat na Pale. Sestra Imakulata Orban se je spominja kot angelske duše, ljubeznive in delavne, vedno pripravljene za pomoč in uslugo. Njeno duhovno podobo opisuje takole: »Bila je predana svojemu poklicu in navdušena zanj; kot predstojnica je bila modra in pravična, podložim pa sestra in mati hkrati, zato so jo vse sestre imele rade in jo spoštovale.«

Tudi druge sestre so videle v s. Juli vzorno redovnico, ki živi v nenehni povezanosti z Bogom; zato je izžarevala poseben mir in notranjo ubranost. V knjigi Nekrologi o rajnih sestrah province je o s. Juli zapisano: »Močno je zaupala v Božjo previdnost in nikoli ni bila v strahu, da ne bo uslišana.« Tako zaupanje je bilo sad njene globoke molitve in posebne pobožnosti k Sve temu Duhu.

Mnogi se je spominjajo kot žene, polne razu mevanja, ki je s svojo preprostostjo vplivala na tiste, s katerimi je živela. V njej so gledale svetnico. Nečakinja Anka je o njej rekla: »Ko sem prihajala k njej na obisk v Josipovac pri Tuzli, sem se ob njej čutila srečno kakor ob svetnici.«

Iz njenih ohranjenih pisem se kaže lepota njene duše, resnična ponižnost in otroška predanost Devici Mariji. V enem izmed teh pisem nečakinji s. Ljiljani, tedaj mlademu dekletu, svetuje: »Močno si prizadevaj posnemati presveto Devico, zlasti njeno skromnost in ponižnost. Ponižnost je namreč temelj vsake kreposti, ošab- nost pa začetek vsega zla.« V zavesti lastne slabosti, da ne bi sodelovala z Božjo milostjo, v istem pismu nadaljuje: »Dokler živimo na tem svetu, smo vsi slabotni in revni, zato potrebujemo obilje milosti in Božje pomoči. Moli, pogosto moli, čeprav na kratko, kajti samo molitev nas odrešuje pogube.«

S. Jula je prestala mučeništvo v 48. Letu življenja.