Jožefa Fabjan, s. Antonija, je bila rojena 23. januarja 1907 v vasi Malo Lipje pri Novem mestu. Vas je tedaj spadala pod župnijo Hinje, danes pa je v župniji Žužemberk. Bila je tretja izmed petih otrok očeta Janeza in mame Jožefe, rojene Kralj, ki je po smrti prve žene sprejela tri starejše Janezove otroke. Leta 1911 je oče Janez resno zbolel in umrl, ona pa je ostala sama z osmimi otroki. Imeli so veliko kmetijo. Vdova si je prizadevala za vzdrževanje družine in vzgojno otrok. Jožefina dve leti mlajša sestra Amalija, poročena Pružan, pripoveduje: „Mama ni skrbela zgolj za naše gmotne potrebe, ampak tudi za to, da nas je duhovno vzgojila. V družini smo vsak dan molili, ob nedeljah pa šli k maši.“

Mama se je glede prihodnosti družine močno opirala na najstarejšo hčer, Jožefo. Ta je bila zelo nadarjena in sposobna, vendar ji družinske razmere niso dovoljevale, da bi končala več kot štiri razrede osnovne škole. Ko je mama hudo zbolela, jo je Jožefa negovala. Leta 1918 je družino zadela še ena boleča izguba – materina smrt. Tako so otroci, nekateri še nedorasli, izgubili starše. Skrb zanje so sprejeli sorodniki. Jožefa je bila tedaj stara enajst let. Njeno vzgojo je prevzela mamina sestra Marija Poznik, ki je bila zelo pobožna žena. Vzgajala jo je v krščanskem duhu in v njej utrjevala vrednote, po katerih naj bi usmerjala svoje življenje.

Nekega dne je Jožefa zaupala teti Mariji svoj namen, da se želi posvetiti Bogu v Družbi hčera Božje ljubezni. Aprila leta 1929 je odšla iz Slovenije v Bosno in v Sarajevu pričela redovniško življenje. Kot pripravnica (postulantka) se je odlikovala v ubogljivosti in vestnosti pri delu. Marca 1930 je vstopila v noviciat in sprejela ime s. Marija Antonija. V drugem letu noviciata in v času priprave na redovne obljube je bila njena vzgojiteljica s. Berchmana, modra in izkušen redovnica, s katero sta pozneje dosegli palmo mučeništva. Med odlikami, zapisanimi v osebnem dosjeju pred redovnimi obljubami, je zapisano, da je »vneta za redovno življenje, dosledna v izpolnjevanju tega, kar bo obljubila«. Začasne obljube je naredila 19. marca 1932, večne pa pet let pozneje, 28. avgusta 1937.

Sestra Antonija je delala na vrtu, v pralnici in na zemljiških posestvih v skupnostih, ki so skrbele za vzdrževanje vzgojno-izobraževalnih ustanov družbe. Ko je zbolela, se je občasno mudila na Palah, nato pa se je vrnila k vsakdanjim opravilom. Dve leti pozneje, leta 1936, je prestala ope-racijo, po njej pa je spet prišla na okrevanje na Pale in tam ostala do konca življenja.

O njenih človeških in krščanskih vrlinah so ohranjena pričevanja sester, ki so jo poznale. Sestra Ljudevita Torbašinović se spominja, da je »s. Antonija zelo resno vzela svoj poklic« že v začetku redovniškega življenja. Podobno pričuje s. Vinka, ki je imela priložnost živeti z jo in ji biti blizu: »V začetku se ji nisem mogla približati, ker se mi je zdela preveč resna. Vendar pa sva se ob tem, da sva živeli in delali skupaj, tesno zbližali. Prepričala sem se, da je bila odlična redovnica. Naše delo na pripekajočem poletnem soncu je bilo zelo težko, delale pa smo vse iz ljubezni do Boga.« Spoznala jo je kot pobožno, vestno in zelo delavno redovnico, ki je tudi njo spodbujala k doslednemu redovnemu življenju. Zlasti ji je bila vzor v tem, da ni »nikoli slišala, da bi kaj rekla proti predstojnici ali kateri izmed sestra«.

Sestro Antonijo so vsi poznali kot tiho, umirjeno in modro ženo. Govorila je le, če je bilo koristno in nujno za drugega ali pa o vprašanjih duhovnega življenja. Na sestro Valerijo je naredila močan vtis z umirjenostjo, ki je bila sad vztrajnega prizadevanja za samovzgojo: »Njena preudarnost je bila odsev njenega mirnega značaja. Bila je polna Svetega Duha.« O njeni duhovni podobi pa je zapisala: »Kot sestra je bila vzorna; s svojim svetlim zgledom in vzornim življenjem je vse do mučeniške smrti druge pritegovala k posnemanju.«

Sestra Ligorija se spominja njenega življenjskega načela, ki ga je prevzela od tete, ki jo je vzgajala. Pripoveduje: »Ko je bila s. Antonija z menoj na Betaniji, mi je pripovedovala, da ji je teta vedno govorila: 'Če ti kdo naredi kaj hudega, mu vrni z dobrim!' Po teh evangeljskih besedah se je ravnala tudi sama.«

V knjigi Nekrologi sester je o njej zapisano, da se je odlikovala v pokorščini in ponižnosti, kar je odsevalo v razmerju do Boga in ljudi. Skrb za vrt, delo v pralnici in opravljanje drugih hišnih del ji je pomagalo, da je odkrila vrednost in lepoto majhnih reči, zato tudi ni iskala tega, kar je na zunaj pomembno.

Nadvse je ljubila Boga ter mu v ljubezni izročala, kar je delala vsak dan. Delo je posvečevala z molitvijo. Sestra Anita Vlahović se spominja, da je pogosto odhajala v kapelo ter tam tiho in zbrano molila.

Njena ljubezen do Boga se je dopolnjevala v ljubezni do bližnjega. O tem je v Nekrologih sester zapisano: »Nikoli je ni bilo treba prositi za kako uslugo, saj je že sama videla naše potrebe in bila pripravljena pomagati.«

Sestra Antonija je umrla mučeniške smrti štiri leta po večnih obljubah, ko je bila stara 34 let.