Terezija Banja, s. Bernadeta, je bila rojena 17. Junija 1912 v Velikem Grdževcu pri Bjelovarju, krščena pa naslednjega dne v župnijski cerkvi Svetega Duha. Njen oče se je kot mlad vdovec priselil na Hrvaško iz Madžarske, iz Kapošvarja, sedem kilometrov oddaljenega od Subotice. S sinom Mirkom in z materjo Klaro se je naselil v Velikom Grdževcu. Tu se je kmalu po preselitvi poročil s Terezijo Kovač; njeni starši so bili prav tako priseljenci z Madžarskega.

Josip in Terezija sta imela trinajst otrok; šest jih je umrlo v zgodnjem otroštvu. Terezija je bila najmlajša. Vzgojena je bila v vzorni krščanski družini, o čemer pripoveduje njena starejša sestra Rozalija, poročena Tomaić: „Mama in ata sta bila člana tretjega reda (sv. Frančiška Asiškega). V zakonu sta se zelo dobro razumela, nas otroke pa sta usmerila na pravo pot življenja ... Ata je v hiši postavil oltarček. Pred njim smo molili; k molitvi so prihajali tudi sosedje in molili z nami, posebno v mesecu maju. Molitvenega duha sta prenesla tudi na otroke. „Brat Miško se spominja, kako so v vasi govorili, da je kdo „pobožen kot Banjevi“.

Poleg pobožnosti so starši otroke učili dela in marljivosti. Rozalija pripoveduje: »Oče je bil kmet in usnjar, mama pa je gospodinjila. Bila sta zelo delavna in to sta prenesla tudi na nas otroke. « Tako sta molitev in delo že od ranega otroštva zaznamovala življenje male Terezije.

Bernadeta je osnovno šolo obiskovala v Velikem Grdževcu, v prostem času pa je z veseljem pomagala staršem pri domačih opravilih. Medtem ko je čuvala živino in kokoši na družinskem pašniku, je pogosto z rožnim vencem v rokah poiskala samoten kraj, kjer je lahko molila in brala. Čeprav je v sebi gojila hrepenenje po samoti, je bila vedra in živahna.

V najstniških letih je staršem zaupala, da se bo posvetila Bogu v redovnem življenju. Njena sestra Rozalija pripoveduje: »Rekla je, da jo Bog kliče, zato bo izbrala to pot.« Spominja se, da je tudi rekla: »Če ne bom uresničila svojega načrta, rajši umrem.« Z blagoslovom staršev je s sedemnajstimi leti zapustila domačo družino in vstopila v samostan.

Junija leta 1929 je bila sprejeta v Družbo hčera Božje ljubezni v Koprivnici, kjer je bila najprej nekaj mesecev kandidatka, nato pa je odšla v Sarajevo v hišo za redovniško formacijo. Avgusta leta 1930 je pričela noviciat in dobila ime s. Marija Bernadeta. V drugem letu noviciata je bila vzgojiteljica novink s. Berchmana Leidenix, ki je tudi s. Bernadeto uvajala v lepoto in pomembnost posvetitve Bogu z redovnimi obljubami, razlagala življenje v evangeljski preprostosti ter Pravila družbe.

15. avgusta 1932 je s. Bernadeta napravila začasne obljube (pokorščine, uboštva in čistosti), 28. avgusta 1938 pa večne. Dva meseca po začasnih obljubah je odšla na Pale in sprejela delo v kuhinji. To je bila njena prva in edina redovna premestitev.

Kot kandidatka se je odlikovala v pokorščini, resnosti in delavnosti. Njena učiteljica (magistra) v času kandidature s. Maksimilijana Weisner se spominja: »Nikoli ji ni bilo treba reči dvakrat. V pokorščini je bila zelo vestna in pripravljena na žrtev.« Vendar pa taka pokorščina ni bila le zadeva njenega značaja, ampak pridobljena z vztrajno samovzgojo. V poročilu pred vstopom v noviciat je o tem zapisano: »Po naravi je ponosna, vendar mirno sprejema opozorila, saj se je naučila obvladovati samo sebe.«

Po pripovedovanju drugih sester so bile zanjo značilne človeške in krščanske lastnosti. Sestre so pri njej odkrivale vzor požrtvovalnosti in delavnosti. Pri delu v kuhinji je bila zelo potrpežljiva, hrano pa je pripravljala skrbno in z ljubeznijo. Sestra Irena Hočevar je takole povzela njene vrline: »Bila je zvesta v malem.« Druge sestre navajajo, da je bila zadovoljna z vsem in se ni ni-koli pritoževala. Sestra Vitalija Oletić, ki ji je pogosto pomagala, pripoveduje: »Res je bila dobra sestra. Ne spominjam se, da bi jo kdaj videla nervozno ali nepotrpežljivo, nasprotno, svoje delo je vedno opravljala skrbno in zbrano.«

Ker je bila majhne postave, je imela veliko priložnosti za vsakdanjo vajo v potrpežljivosti, sprejemanju sebe in dolžnosti, ki so ji bile zaupane. Sestra Roza Gavran, tudi sama novinka v istem času, pripoveduje: »Njena dolžnost je bilo delo v kuhinji. Pogosto je morala stopiti na klopco, da je lahko spremljala kuhanje hrane v loncu in jo pomešala. Pri tem je bila zelo spretna in simpatična, če si jo opazoval od strani. To pomanjkljivost je s. Bernadeta sprejemala junaško in, kakor je bilo mogoče videti, tudi veselo.«

Sestra Valerija Trgovčević je v tej zvezi rekla, da je bila s. Bernadeta majhne postave, pa velikega duha. Rekla je: »Če naj povzamem vse tisto, kar o s. Bernadeti vem, lahko na kratko rečem: Božja roka jo je oblikovala telesno in duhovno, da bi bila lahko sončni žarek tistim, s katerimi in za katere je živela. Bila je kot srce in arterija naše male samostanske skupnosti na Palah.« To potrjujejo tudi druge sestre. Navajajo njeno neutrudnost in veselo služenje pri delu v kuhinji, ki je bilo v času, ko smo še kuhali z drvmi in prinašali vodo iz vodnjaka, povezano z mnogimi težavami in žrtvami. Tako s. Beata Tomić pravi: »Čeprav jebilo to delo dokaj naporno, nismo pri njej nikoli opazile, da bi ga opravlja z nejevoljo.«

Sestra Bernadeta je umrla mučeniške smrti, ko je bila stara 29 let.