Na Palah je bilo od septembra 1941 iz dneva v dan nevarnejše. Sestre so kljub nevarnostim sklenile, da bodo ostale med ljudmi, da jim bodo v pomoč in podporo. Poleg tega so se zavedale, da ljudem hočejo le dobro, in se niso bale za življenje. S svojo navzočnostjo in dejanji so pričevale za ljubezen, s katero Bog ljubi vsakega človeka. Ko je v septembru streljanje na Palah postajalo vse močnejše in bližje, je v Kroniki sarajevske skupnosti v Sarajevu zapisano, da sestre kljub vsemu »mirno delajo naprej«.

Dne 16. oktobra, le dva meseca pred smrtjo, s. Jula piše svoji sestri Juli Horvatović o strahotah vojne, o pogostih težavah v železniškem prometu, ki je bil njihova edina zveza s Sarajevom: »Veliko hudega se dogaja, težave so na vsakem koraku. Okrog nas požigajo in rušijo, kradejo in ropajo; ljudje postajajo čedalje bolj divji, hujši od zveri … Čakamo, kaj nam bo Bog še poslal. Nevarnosti so velike, me pa ne moremo nikamor. Naj nam Bog nakloni srečno in lepo smrt, drugega ne potrebujemo. «Zavedajoč se življenjske nevarnosti, pravi, bi bil »čudež, če bomo preživele«.

Medtem sestre molijo za mir v svetu, zlasti v Bosni. S. Jula se zaveda, kako je človek krhek in nestanoviten, zato sebe in sestre priporoča v molitev: »Moli zame, da bi vztrajala in srečno preživela, kajti vsi smo slabotni in se bojimo trpljenja in nesreče.«

V tako težkih časih so sestre zaupale v Božjo previdnost in v dobroto pravoslavnih sosedov, katerim so storile toliko dobrega, navaja s. Lujza Reif, provincialna predstojnica. Iste misli ponavlja tudi s. Jula. Zaupajoč Bogu, ki ve, kaj je zanje najboljše, piše v omenjenem pismu: »V Božjih rokah smo; On najbolje ve, kaj je za nas dobro. Če je za rešitev naše duše bolje, da živimo, nas bo Bog rešil iz rok sovražnikov, če pa ne, nas bo prej vzel k sebi.«

Zaradi takega prepričanja in zaupanja so se sestre odločile, da ostanejo na Palah. Molile so za mir in za Cerkev ter tudi druge spodbujale k temu: »Prosite ljubega Boga, naj nakloni svetu mir,« sporoča s. Jula sorodnikom v pismu (16. oktobra). Začetnik vsega hudega, ki jih je prizadelo, je hudobni duh. Zato jih prosi, naj mnogo molijo »za katoliško Cerkev, kajti hudobni duh je tisti, ki vse to dela ter ljudi zavaja, da drug drugega sovražijo in morijo«.

V jutru 11. decembra, torej na dan, ko so jih izgnali, s. Jula še enkrat omenja gorečo molitev za mir na svetu. S. Franciski Dušić pošilja božična voščila v Zagreb in piše: »Naj ljubi Novorojeni Odrešenik prinese blaženi mir na to nemirno zemljo.“ Značilo je, kako se v njenem zadnjem in kratkem pismu na več mestih pojavi ista beseda – mir.

Na osnovi teh pričevanj lahko sklepamo, da je bil glavni razlog, da so sestre ostale na Palah, ravno molitev in žrtev za mir, zlasti v „krvavi Bosni“, kakor piše s. Jula. Še zadnjič priporoča sebe in sestre v molitev, da bi zmogle tudi v teh hudih razmerah vztrajati in ostati zveste do konca. „Oh, ta krvava Bosna, nikoli ni v njej miru. Pomagajte nam moliti in se žrtvovati, da to zlo končano izgine in se preselimo v boljše življenje, da ne bomo več gledale zla okrog nas. Z Bogom in molite za nas, kajti dnevi so hudi.“

Izgon sester

Vojaki so samostan napadli 11. decembra 1941 v popoldanskih urah, ko se je že mračilo. S. Jula se še ni vrnila iz središča Pal, kamor je odšla po moko. Druge štiri sestre so bile v hiši skupaj z duhovnikom Francem Ksaverjem Meškom, ki je stanoval na podstrešju.

Ko so zaslišale streljanje, vpitje in udarce po samostanskih vratih, so tri sestre – Krizina, Antonija in Bernadeta – stekle k duhovniku Mešku, pokleknile in prosile za odvezo. S. Berchmana je zaradi starosti in bolezni ostala v spodnjem prostoru. Skupina četnikov je vdrla v hišo in sestre izgnala ven, na sneg. Tedaj je na dvorišče prišla tudi s. Jula in se – na začudenje četnikov – pridružila sestram.

Kakor potrjujejo očividci, to herojsko dejanje s. Jule kaže veličino njene ljubezni do sester ter pripravljenost na mučeništvo. V Kroniki je zapisano, kar je povedal samostanski sluga Franjo Milišić: »Ko sta se vračala (s. Jula in sluga Milišić) proti samostanu, sta slišala močno streljanje na cesti, v bližini hiše … Ko sta prišla na dvorišče, se je z otroškega igrišča in iz šole razlegalo vpitje. Slišala sta klice: 'Ujemite jih žive, kaj nam bodo mrtve!' Čeprav se je zavedala, da je v smrtni nevarnosti, se je sestra predstojnica (s. Jula) z besedami: 'Grem k sestram', napotila proti hiši, medtem ko je njen spremljevalec (sluga Milišić) kljub hudemu streljanju zbežal v vas.«

Sestra Silva Rabič je v svojih spominih in poznejših razmišljanjih zapisala: »S. Jula se je zavedala, kaj se dogaja. Vse, kar je imela v rokah, je vrgla v naročje sluge z besedami: 'Franjo, beži, kamor hočeš, tebe bodo ubili, jaz pa moram k sestram.' Pogumno je vstopila v hišo. Nekaj trenutkov pozneje so vseh pet sester in duhovnika Meška odvedli proti Sjetlini, nato do Goražda, samostan pa izropali in zažgali.

Ujetnicam in ujetniku so še istega večera pridružili nekaj deklet iz sosednjega Otroškega doma. Te so bile pozneje izpuščene. Na štiridnevnem potovanju po gorah in gozdovih Romanije so sestre, brez primerne obleke in obutve, trpele hud mraz, hodile so po globokem snegu, preskakovale zaledenele potoke, se opotekale in padale. Vesna Petrić je takole opisala dogajanje: »Noč, črne podobe se vzpenjajo na Rakovac (vznožje gore Romanije), pod nogami škriplje, nos zmrzuje, iz ust se vidi sapa; res huda zima. S. Berchmana se opoteče, sledim jim po ozkih sledovih v snegu, drugi pa za menoj.« Nekje na pol poti so onemoglo s. Berchmano pustili v neki drvarnici.

Sestre so del noči prebile v opuščenih barakah ali pa v hišah pravoslavcev, ki so jim ponudili mleka ali medu. Bile so utrujene, prezeble in izčrpane.

Poleg teh zunanjih okoliščin potovanja in trpljenja pričevanja govorijo še o drugih dragocenih posameznostih o notranjem doživljanju sestra, ki se je kazalo v njihovem vedenju. Pričevanja govore predvsem o tem, da so sestre, ki so, kakor je bilo znano, drugim rade pomagale, molčale in molile. Prav nič niso godrnjale, obupavale ali iskale pomilovanja. V neki pravoslavni hiši so pokleknile in tiho molile. Domači so se odločno zavzeli zanje, češ da so storile mnogo dobrega. Hišni gospodar je rekel: »Dobri Bog, ti nas reši!«

Vojak Jurij Rupčić, tudi sam ujetnik, se spominja, da so sestre prekinile molk in molitev samo tedaj, ko jih je skrbelo, kaj je s sestro Berchmano.

Čeprav so bile sestre na trenutke prestrašene, niso izgubile občutka za ljudi okrog sebe. Štefica Tomić, rojena Prešnjak, tudi sama ujetnica, pripoveduje: »Dekleta smo jokale, sestre pa so nas tolažile in spodbujale, naj molimo in se nam ne bo nič zgodilo.« Ko je duhovnik Fran Meško drgetal od mrazu, ga je s. Krizina ogrnila s svojim volnenim plaščem. To krščansko ravnanje omenja Meško v knjigi, ki jo je napisal po izpustitvi in vrnitvi v Slovenijo. Pravi: »Sestra je bila tako dobra, da mi je dala svoj plašč, da nisem zmrznil.«

Redovnice v Sarajevu so 12. decembra 1941 dobile sporočilo, da so sestre izgnali, da »hiša na Palah še vedno gori, medtem ko se o sestrah nič ne ve«. Nekaj dni pozneje, 15. decembra, provincialna predstojnica s. Lujza Reif v božični okrožnici prosi vse, naj molijo za izgnane in ujete sestre, katerih usoda je negotova. Naj molijo, pravi v pismu, »da bi jih ljubi Bog varoval človeške hudobije ter jim dal moči, da se bodo rešile vsake nevarnosti za dušo in telo, da bodo vztrajale v dobrem … Zaupamo, da nam bo dragi Bog pomagal in naše drage sestre obvaroval vsega hudega. « Nato pa s trdnim zaupanjem nadaljuje: »Preizkušnja je velika, toda Gospodova moč je še večja. Za vse naj bo hvaljen in slavljen Bog.«

Samostan na Palah je pogorel do tal. Sestre iz Sarajeva so na pogorišču na kraju, kjer je bila kapela z Marijinim oltarjem, našle zgorel ciborij. Na njem je bil še pokrov. Sestra Silva pripoveduje: »Z velikim spoštovanjem smo ga poljubile in odkrile. Nismo mogle zadržati solza. Na notranji steni ciborija se je jasno videl odtis zoglenelih hostij. Pet odtisov, spomin na pet žrtev!«

Zvestoba do mučeništva

Medtem ko so dekleta in s. Berchmano zadržali v Sjetlini, so druge sestre po dolgem in mučnem zasliševanju morale nadaljevati pot proti Goraždu. Rekli so jim, da bodo negovale četniške ranjence. V Goražde so prišle 14. decembra zvečer. Nastanili so jih v drugem nadstropju vojašnice kralja Petra Karađorđevića ob reki Drini. Okrog polnoči so jih četniki napadli s pohotnimi nameni. Sestre so se odločno uprle. Niso popustile, niti pred grožnjo s smrtjo ne, ampak so, kakor pričuje duhovnik Anto Baković, rekle: »Rajši smrt, kakor to, kar zahtevate!«

Slabo uro so jih prepričevali, pretepali, jim grozili in žalili vse, kar jim je bilo sveto. Ko pa so četniki začeli na silo trgati z njih obleko, so sestre našle izhod – skok skozi okno. S. Jula je odprla okno v drugem nadstropju in zaklicala sestram, naj ji sledijo. Klicale so Jezusa na pomoč z besedami: »Jezus, reši nas!« Po padcu na zemljo so, polomljene in ranjene, poskušale vstati in zbežati. Tedaj so jih napadalci pomorili z noži in odvrgli na breg Drine.

Klici sester so razločno prihajali do hiše Stojana in Jelene Baković, od vojašnice oddaljene kakih 150 metrov. Marija Čolić, rojena Baković, tedaj dvanajstletna deklica, pričuje: »V naši hiši smo slišali, kako so iz smeri četniške kasarne prihajali ženski klici: 'Jezus, reši nas!' Druge so klicale: 'Jezus, Jezus!' Te vzklike sam sama slišala in se jih dobro spominjam.« Njena mlajša sestra Veronika, vdova Ostoja, pa pripoveduje: »Ko smo slišali ženske krike, sta mama in gospa Angelina Genda šli na balkon. Ker klici niso prenehali, smo tudi otroci prišli ven. Mamo in gospo Gendo sem držala za roko. Slišala sem klice: 'Jezus, pomagaj! Jezus, usmili se!' Čeprav mama še ni vedela, da so to sestre redovnice, je pred nami glasno ponavljala: 'Jezus, pomagaj jim!'«

Duhovnik Anto Baković, ki je bil tedaj star deset let, se živo spominja, kaj se je zgodilo v tisti noči, 15. decembra 1941. V svoji izjavi navaja: »Ta večer smo otroci šli kmalu spat, vendar nas je mama zbudila in odprla zgornje okno proti kasarni. Slišali smo ženske klice, kakor bi bili izpred naše hiše, nato pa smo slišali besede: 'Jezus, Marija, Jožef!' Te besede so se večkrat ponovile. Iz besed smo začutili, da se nasilje dogaja nad katoliškimi, ne pa muslimanskimi ženami.
Takšni klici so trajali kako uro.«

Kakor pripoveduje Veronika, so od sester zahtevali, naj se slečejo, naj zapustijo dosedanji način življenja, naj prenehajo služiti Vatikanu. Nato pa sklene z besedami: »Vsi smo vedeli, tudi glede na druge umore katoličanov v tem kraju, da je bil napad na sestre izvršen zaradi sovraštva do katoliške vere.«

Vojak Juraj Rupčić, ki je bil tisto noč skupaj z drugimi ujetniki v pritličju stavbe, je slišal klice in rotenje ter videl nekatere sestre, ki so padale z okna. Pravi: »Ne moremo pripovedovati in reči, kaj se je dogajalo. Vendar preprosto slutimo, da so se četniki nesramno in nasilno vedli do sester; one pa so, da bi se osvobodile njihovega nasilja, skočile skozi okno.«

V jarku pred vojašnico je ležal ranjen vojak, kakor piše v Kroniki sester. Poleg tega, da je videl, kako sestre skačejo z okna, je povedal, da se je vsaka prekrižala, preden je bila z nožem umorjena.

Duhovnik Anto Baković pripoveduje v svoji izjavi, kaj je dan pozneje, 16. decembra 1941, videl na bregu Drine: »Zjutraj sem kot navadno šel k Drini in pri zidu ob vojašnici videl štiri ženska trupla. Bil sem prepričan, da so to sestre, na osnovi tega, kar so četniki govorili v naši hiši …Od štirih trupel, ki sem jih videl ob Drini, sta bili dve mlajši ženski, dve pa srednjih let, kakor sem mogel tedaj presoditi. Vsaka je imela rano pod dojko in še po deset ran po telesu. Rane sem prešteval.«

Bakovićeva mati je storila vse, da bi sestre pokopali na katoliškem pokopališču, pri čemer se je izpostavila smrtni nevarnosti. Toda zaman. Trupla so ostala na bregu reke Drine do poznega popoldneva 16. decembra. Potem so bila, na ukaz, z motiko potisnjena v reko. Tako je Drina postala njihov tekoči grob.