V začetku druge svetovne vojne, leta 1941, so s. Jula, s. Berchmana. s. Krizina, s. Antonija in s. Bernadeta živele na Palah pri Sarajevu, v samostanu, imenovanem Marijin dom. Samostan je bil zgrajen za oddih in okrevališče bolnih sester iz Zavoda sv. Jožefa iz Sarajeva in od drugod. Dve leti pozneje je bila ob samostanu odprta osnova šola, ki je delovala do leta 1919, ko so jo oblasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zaprle, odprle pa so Srbsko narodno šolo. Po zaprtju šole so se sestre lotile svojega primarnega apostolata: sprejemale tiste, ki so potrebovali počitek, okrevanje ali kako drugo pomoč. To so bili večinoma reveži, izgnanci in tujci. Poleti so včasih sprejele in nahranile tudi več kot 60 oseb dnevno. Od leta 1927 so sestre v Srbski narodni šoli na Palah poučevale verouk katoliške otroke. Kateheze je imela s. Berchmana.

Predstojnica samostana je bila od leta 1932 s. Jula. Pod njenim vodstvom so sestre nadaljevale ekumensko, pastoralno in karitativno delo do 11. decembra 1941, ko so jih nasilno odvedli in umorili.

Nečakinja sestre Jule, sestra Ljiljana, je kot deklica pogosto prihajala na Pale. Spominja se požrtvovalnosti s. Krizine in s. Antonije na vrtu, v hlevu in pralnici, neutrudljivosti s. Bernadete v kuhinji, potrpežljivosti s. Berchmane v njeni starosti ter vsestranske dejavnosti s. Jule, ki je vse vodila ter poprijela za vsako delo, če je bilo potrebno.

Oktobra 1941 so sestre sprejele v svojo hišo slovenskega duhovnika Franca Ksaverja Meška, ki so ga Nemci skupaj s 300 slovenskimi duhovniki izgnali iz Slovenije. Meško je vsak dan maševal v samostanski kapeli, kar je bilo za sestre vir tolažbe vse do dne, ko so bile odvedene v pregnanstvo.

Samostanski sluga Franjo Milišić pripoveduje, da so sestre skrbele za živino in perjad ter opravljale druga domača dela. Do njega so imele zelo spoštljiv odnos, prav tako do delavca pravoslavne vere, ki je občasno prišel orat in obdelovat njive. S hvaležnostjo se spominja njihove dobrote, ki je je bil neštetokrat deležen: »Do mene so bile zelo dobre, bolj kot rodna mati.«

Sestra Antonina Majnarić navaja, da je s. Jula izjemno lepo skrbela zanjo, ko je na Palah okrevala po pljučnici. Sicer pa pravi, da so vse (sestre) bile »zlate in ljubeznive.«

Nesebično delo sester in zastonjska pomoč ljudem v raznih potrebah je bilo znano vsem okoliškim prebivalcem, zato so samostan imenovali »gostišče revežev«. S tem v zvezi že imenovani Franjo Milišić pripoveduje: »Veliko so pomagale revežem, posojale so jim od petroleja do soli. Niso delale nobene razlike; dajale so pravoslavnim in katoličanom. Nikoli in od nikogar nisem slišal o njih nič slabega.«

Sarajevski Katolički tjednik je občasno objavljal kratke članske o sestrah s Pal kot o znanih dobrotnicah. Leta 1942 je zapisal: »S sosedi, ki so bili večji del pravoslavne vere, so imele sestre prijateljski odnos in so bile njihove dobrotnice. Vse sestre, brez razlike, so bile ne samo vzor redovnega življenja, ampak tudi delavne čebele na svojem malem posestvu; bile so dobre, spoštovanja vredne, preproste in ljubeznive.«

Vsa pričevanja govore o tem, da so sestre pomagale vsem ljudem, ne glede na to, kdo so bili in kakšne vere. Med drugo svetovno vojno so bile razmere zlasti v tem delu Bosne še občutljivejše zaradi številnih pribežnikov in izgnancev.

Aprila 1941 se je v samostanu na Palah en teden zadrževala tudi vlada Kraljevine Jugoslavije in general Simović na begu iz Beograda. V samostanu so, hvaležni za gostoljubnost sester, imeli svojo zadnjo sejo.

Med sestrami in v sami hiši je vladal poseben duh ljubezni in občestvenosti. O tem je s. Imakulata, ki je bila velikokrat gostja na Palah, pripovedovala: »Sestrska skupnost je štela pet sester. Lahko bi rekli, da je to bila skupnost petih angelov. Med njimi je vladal duh molitve, požrtvovalnosti in ljubezni.« S. Fabijana Simić trdi: »Bile so pristne redovnice. Opravljale so vse, kar je bilo določeno in kar so zmogle. Želim si, da bi bilo takih sester še več.« S. Ljiljana pravi: »Njihovo delo, življenje in pobožnost mi je bilo vedno vzor.«

Sestre so se predvsem odlikovale po ljubezni do bližnjega, o čemer govore domačini s Pal in iz okoliških vasi, v katerih so večinoma živeli pravoslavni in muslimani. Ko je sosed, pravoslavec, zbolel, mu je s. Jula prinašala čaj in zdravila. S. Ljiljana pripoveduje: »Ko so z (gore) Romanije in iz okolice pravoslavni kmetje šli skozi Sarajevo na sejem, so se za kratek čas ustavili tudi v samostanu, da so se odpočili in okrepili.«

Zvonimir Stilinović, rojen na Palah, se je kot otrok pogosto srečeval s sestrami, ko je prihajal k maši v kapelo na Kalovita Brda, tri kilometre oddaljena od vasi. Povedal je, kaj so domačini, katoličani, mislili o sestrah: »Opazovali smo sestre pri delu in molitvi. Bile so nam vzor človeškega in krščanskega ravnanja … Sestre so bile pojem človečnosti, dobrote in urejenosti.« Spominja se, da so uživale velik ugled tudi pri večini pravoslavnih domačinov. »Spoštovali so jih zaradi njihove požrtvovalnosti. Ni znano, da bi jim kdo hotel kaj hudega storiti. Pravoslavni, ki so prebivali z nami v 'stari čaršiji', so ostro obsodili nasilni izgon sester.«

Ko je bila v marcu leta 1942, po različnih novicah in domnevah, potrjena vest o smrti sester, je provincialna predstojnica s. Lujza Reif o tem pisno obvestila vse redovnice v provinci. Prišteva jih med najboljše sestre, ki so živele med njimi, in v tem najde največjo tolažbo. V okrožnici je zapisala: »Ni treba, da bi vam zaradi njih opisovala našo žalost in bolečino. Naša največja tolažba je v tem, da so bile to naše najboljše sestre, prave redovnice, vestne in delavne. Malo je sester, ki niso bile deležne njihove dobrote, ljubeznivosti in sestrske ljubezni naše drage sestre Jule in tudi drugih sester. Kdo bo stopil na njihovo mesto, ne vemo.«