Družbo Hčera Božje ljubezni je leta 1868 na Dunaju ustanovila Franziska Lechner, v Sarajevo pa so sestre na povabilo sarajevskega nadškofa dr. Josipa Stadlerja prišle 28. aprila 1882.

Po prihodu so začele z gradnjo samostana, šole in internata. Z ljubeznijo in predanostjo so razvijale socialno in karitativno delovanje ter skrbele za zapuščene.

Po drugi svetovni vojni so sestre Hčera Božje ljubezni ostale brez lastnine, zato so jih zahteve in potrebe časa v povojnem stanju prisile k spremembam. S požrtvovalnim delom so skrbele za pastoralno življenje v župnijah, cerkvene zbore, mladino in otroke. Pomagale so pri administrativnem vodenju župnijskih uradov ter si prizadevale za versko vzgojo in blažitev socialnih težav. Ustanavljale so vrtce in s tem pomagale družinam pri vzgoji in skrbi za otoke. Posebno ljubezen so posvečale otokom brez staršev in sirotam, delovale pa so tudi v domovih za ostarele in bolnišnicah. Njihovo poslanstvo je bilo osredotočeno na pomoč ljudem v različnih stiskah.

Z nastopom demokracije v devetdesetih letih preteklega stoletja so sestre poleg dejavnosti na župnijah začele poučevati verouk v šolah. Leta 1994 so v Sarajevu ponovno odprle šolo oziroma Katoliški center v Zavodu sv. Jožefa v Sarajevu, leto kasneje pa je Katoliški center sv. Frančiška začel delovati tudi v Tuzli. Sestre na ta način oživljajo prvotno poslanstvo na področju izobraževanja. Njihove šole obiskuje več sto učencev različnih veroizpovedi in narodnosti.

Kot mednarodna redovna družba delujejo v sedemnajstih državah po svetu. Od ustanovitve leta 1868 v Avstriji so se hitro razširile po svetu, najprej v nekaj evropskih držav, kasneje pa tudi v Južno in Severno Ameriko. V duhu sporočila ustanoviteljice delati dobro, darovati veselje, osrečevati in tako voditi v nebo redovnice med drugim delujejo v več mestih v Bosni in Hercegovini, pa tudi na Hrvaškem, Kosovu in v Albaniji, dve sestri pa kot misijonarki delujeta v Ugandi.

Slovenija in sestre Hčera Božje ljubezni

V družbi hčera Božje ljubezni sta bili tudi sestri Krizina Bojanc in Antonija Fabjan, ki bosta razglašeni za blaženi, v preteklosti pa je družbi delovalo 74 Slovenk. Obe slovenski mučenki sta imeli v družbi tudi sorodnici, sestra Krizina celo rodno sestro. V omenjeni redovni skupnosti sta bili tudi nečakinji ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (1850–1937), ki je bil kot nekdanji pomožni škof v Sarajevu tudi njihov duhovni vodja.