Kardinal Amato Drinske mučenke razglasil za blažene

Piše: Alen Salihović, Helena Škrlec

Prefekt kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato je v Sarajevu v Bosni in Herecgovini za blažene razglasil Drinske mučenke, med katerimi sta tudi dve Slovenki; sestra Krizina Bojanc in sestra Antonij Fabjan. Slovenija je tako poleg blaženega mučenca Alojzija Grozdeta in blaženega škofa Antona Martina Slomška dobila še dve novi mučenki.

Drinske mučenke - s. Jula Ivanišević, s. Berchmana Leidenix, s Krizina Bojanc, s. Antonija Fabjan in s. Bernadeta Banja so žene, ki so dale svoje življenje za Gospoda, se mu popolnoma predale in do zadnjega diha živele zanj. Drinske mučenke so z dejavno ljubeznijo v duhu svoje družbe Hčera Božje ljubezni pričevale za krščansko ljubezen.

Beatifikacije v dvorani Zetra v Sarajevu, so se poleg sarajevskega in zagrebškega kardinala Vinka Puljiča in Josipa Bozanića, udeležilo še 31 škofov iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije, Madžarske, Črne gore, Albanije in Makedonije, redovni predstojniki ter duhovniki. Prav tako je beatifikaciji prisostvovalo približno 18.000 vernikov med katerimi jih je bilo mnogo iz Slovenije, ki so v glavno mesto Bosne in Hercegovine prispeli s 14. avtobusi, Slovensko škofovsko konferenco sta zastopala novomeški in celjski škof Andrej Glavan in Stanislav Lipovšek. Že sinoči pa so se mnogi udeležili molitvenega bdenja pred beatifikacijo, ki je bilo v cerkvi Kraljice rožnega venca v Sarajevu, kjer je pred tem potekala tudi slovesna tridnevnica.Več o molitvenem bdenju.

 Množice vernikov so se v dvorano Zetra v Sarajevu začele zgrinjati že v ranem jutru. Najprej so lahko prisluhnile spremljevalnemu programu, ki je bil predvsem glasbeno obarvan. Sledila je sveta maša s slovesnostjo beatifikacije, zbrane je po evangeliju nagovoril kardinal Angelo Amato.

Poudarki nagovora Angela Amata

Kardinal Amato je spomnil na tragedijo, ki so jo doživele Drinske mučenke ter dodal, da njihovi morilci niso gledali na to, da so redovnice. „Oslepljeni od sovraštva do katolištva in z brezkončnim egoizmom, so pobili te nemočne, a neuničljive žene. Sestre, ki se niso prepustile volji vojakov, so raje z begom ohranile svoje dostojanstvo,“ je poudaril kardinal. Srce joče zaradi tako velike norosti, je dejal kardinal in še scenarij mučeništva je večen boj med Bogom, ki je izvir življenja in vsega dobrega in njegovim nasprotnikom, starim zmajem, ki je izvor ne prijateljstva in smrti. „Danes Cerkev poveličuje te sestre, resnične Hčeri Božje ljubezni, ki so s težko preizkušnjo pokazale, da sta ljubezen in opravičilo veliko močnejša od sovraštva in krutosti.“

Po besedah kardinala Amata je katoliška Cerkev cerkev mučencev, Kristusovih pričevalcev, ki darujejo svetu posebno ljubezen. „Mučeništvo prinaša v življenje ljudi svetlobo in pravičnost, ter v tem vidi dobro ter ga izpopolnjuje.“

"Pet redovnic, ki so bile danes razglašene za blažene, kaže na to, da se lahko tudi z golimi rokami, vendar z močno vero odpovemo zlu,“ je dejal kardinal Amato. „Mučenci umirajo a cvetijo za pravo človeškost.“ Svoj nagovor v do zadnjega kotička polni dvorani Zetra je kardinal Amato sklenil z naslednjimi besedami: „Svet mučencev je povabilo, da se iztrgamo iz apatičnosti, in da zaživimo z duhovnim orožjem, to je z vero in ljubeznijo.“

Več o utripu

Dvorana, sicer namenjena hokeju na ledu, je to dopoldne postala svetišče. V njej so se zbrali verniki držav nekdanje Jugoslavije, pa tudi Avstrije in Madžarske, ki so v veliki radosti pričakovali začetek svete maše in slovesnost beatifikacije. »Človek je kar vzhičen ob tej priložnosti,« je dejal župnik iz Hinj Ciril Murn. Župnija Hinje je, kot je znano, rojstna župnija sestre Antonije Fabjan. Rojstna župnija sestre Krizine Bojanc pa je Šmarjeta. Tamkajšnji župnik pravi, da je »eno veliko veselje, da imamo v domači župniji domačega človeka, za katerega je pred vsem svetom potrjeno, da je pri Bogu, in bo naš priprošnjik.«

Ko so Drinske mučenke dosegle čast oltarja, je med množico završalo. Sliko Drinskih mučenk, ki bo pozneje vgrajena v enega od stranskih oltarjev cerkve Kraljice rožnega venca, je slovesno odkrila vicepostulatorka postopka beatifikacije, sestra Ozana Krajačić. V kratkem pogovoru za naš radio ni skrivala navdušenja, spomnila je, da se bomo novim blaženim lahko priporočali v molitvi. Po beatifikaciji je sledila procesija, med katero so redovnice na oltar prinesle dve sveči, vodo iz reke Drine, ki je pravzaprav grob mučenk, njihova pisma, pepel s pogorišča leta 1941 požganega samostana na Palah ter ciborij, ki so ga našli med ruševinami in v katerem je bilo odtisnjenih točno pet hostij.

Slovenski verniki so v Sarajevo pripotovali s 14-imi avtobusi. Ponosni so, da so lahko prišli, veseli jih, da ima novi blaženi tudi Slovenija. V izjavah so poudarjali, da so Drinske mučenke velik zgled zvestobe, v njihovi žrtvi vidijo spodbudo, da se trudimo za boljše življenje in da delamo dobro. Prav tako so poudarjali, da je beatifikacija spet povezala narode nekdanje skupne države.

Kdo sta slovenski mučenki?

S. Krizina (Jožefa) Bojanc je bila rojena 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli “zgodi se” in se odločili za redovniško pot med Hčerami božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika - škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste - sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta pozneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: “Tako si želim umreti mučeniške smrti.” Njena molitev je bila uslišana.

S. Antonija (Jožefa) Fabjan se je v vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, očetu Janezu in materi Jožefi rodila 23. januarja 1907. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil v drugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let pozneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi pozneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učieljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili tudi na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta pozneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.